Brez kruha mi živeti ni

Babi
15. Jun 2020

Kruh je bil od nekdaj pomemben del prehrane v naši družini. Prisoten je tako dolgo, da si nihče ne zna predstavljati življenja brez njega. Okus pravega kruha iz mojega otroštva se je skozi leta razvodenel in skoraj bi pozabila, kako okusen je bil kruh, ko me je spet poklical okus iz preteklosti in me spomnil, da je nekoč imel kruh pravi okus. Da je bil poln, hranljiv, da je dišal v globine. Da je bil kruh več kot kos energijske vrednosti, ki omogoča, da telo stoji pokonci. Kruh je bil KRUH. Kruh je bil bistvo vsega. Brez kruha si nihče ni znal predstavljati življenja. Kruh je imel vedno osrednje mesto pri okrogli mizi.


Skozi leta hitrega življenja, ko mora biti vse pri roki, je moral biti tudi kruh vedno hitro na razpolago in hkrati smo pozabili, kaj nam kruh sploh pomeni, kakšen vonj je napolnil naš dom, ko so mati vzeli sveže pečene hlebce iz krušne peči.


To je bil vonj doma.


V časih, ko naš tempo življenja drvi v nepredstavljive obrate, je še kako pomembno, da si v tem brzečem kolesju vsakdana iztrgamo čas in spečemo domači kruh. To manjka našemu domu. Vonj po domu. Vonj po povezanosti družine, ko je mati odrezala kose kruha in jih razdelila med otroke. Vonj po časih, ko je bil vsak kos kruha cenjen enako kot zlato.


Ko si enkrat drznemo potegniti to potezo, da si iztrgamo čas za pripravo kruha, smo nagrajeni z globokim občutkom doma in miru. Vse se začne umirjati, življenje se preoblikuje iz drvečih brzic v mirno, mogočno reko, ki samozavestno teče, kamor želi.