Vilinski kruh
Vrtnice so mi že od malih nog zelo pri srcu. Ko sem se odločila, da izpeljem prvo pravo fotografiranje, je bila čisto prva fotografija prav vrtnica, fotografirana na zadnji strani katrce. Vedno sem z zanimanjem opazovala, kako pravilno so nanizani venčni listi in uživala v dehtečih vonjavah prav vseh vrtnic, ki so živele na našem vrtu. Njihov vonj sem želela shraniti tudi za tiste dni, ko ne cvetijo in zunaj ni sledu o vrtnicah, zato sem se pri osmih letih lotila izdelave parfuma. Čisto slučajno sem na televiziji videla oddajo o tem, kako so včasih izdelovali parfume iz vrtnic. Parfum sem izdelala, vendar žal ni ostal do zime, ker ga nisem znala konzervirati. Pa nič zato. Zelo sem se zabavala ob izdelavi.
In tako so me tudi zdaj, v odrasli dobi že nekaj časa klicale vrtnice. Klicale tako, da oberem njihove venčne listke, pa čeprav nisem vedela zakaj. Tako so bile vrtnice neprestano v mojih mislih, a se nisem mogla domisliti, kaj naj z njimi. Preveč sem razmišljala. Pa sem jih nekega dne kar nabrala. Cel kup takih lepih rdečih vrtnic.
V trenutku sem dobila idejo za kruh. Kruh z rdečimi vrtnicami… V testenine sem jih že dala in rezultat je bil naravnost fantastičen, skoraj že pravljičen. Ampak želela sem si jih uporabiti v nečem drugem, potrebovala sem nov izziv. Moj srček je poskakoval od otroškega veselja in igrivosti.
Seveda sem uporabila neškropljene vrtnice. Nastal je Vilinski kruh, ker mi je bilo na uho prišepnjeno, da bi lahko kaj takega prišlo samo iz vilinskega sveta…
Takoj zatem je pridrvela ideja za dišečo marmelado iz vrtnic in čaj iz vrtnic. Uuuu, idej res ni zmanjkalo. Samo začeti je bilo treba. In tako je pri vseh stvareh v življenju. Samo naredimo ta prvi korak. Samo drznimo si upati in potem vse steče kot najlepši slap v bistro, mogočno reko življenja.
In ne pozabimo na bistveno. Glavno sestavino sem dobila v naravi. Ni mi bilo treba v trgovino po cvetne listke, zapakirane v škatli.
Vse, kar potrebujem, dobim v svoji neposredni okolici.
