In tako so me tudi zdaj, v odrasli dobi že nekaj časa klicale vrtnice. Klicale tako, da oberem njihove venčne listke, pa čeprav nisem vedela zakaj. Tako so bile vrtnice neprestano v mojih mislih, a se nisem mogla domisliti, kaj naj z njimi. Preveč sem razmišljala. Pa sem jih nekega dne kar nabrala. Cel kup takih lepih rdečih vrtnic.

V trenutku sem dobila idejo za kruh. Kruh z rdečimi vrtnicami… V testenine sem jih že dala in rezultat je bil naravnost fantastičen, skoraj že pravljičen. Ampak želela sem si jih uporabiti v nečem drugem, potrebovala sem nov izziv. Moj srček je poskakoval od otroškega veselja in igrivosti.

Seveda sem uporabila neškropljene vrtnice. Nastal je Vilinski kruh, ker mi je bilo na uho prišepnjeno, da bi lahko kaj takega prišlo samo iz vilinskega sveta…

Takoj zatem je pridrvela ideja za dišečo marmelado iz vrtnic in čaj iz vrtnic. Uuuu, idej res ni zmanjkalo. Samo začeti je bilo treba. In tako je pri vseh stvareh v življenju. Samo naredimo ta prvi korak. Samo drznimo si upati in potem vse steče kot najlepši slap v bistro, mogočno reko življenja.

In ne pozabimo na bistveno. Glavno sestavino sem dobila v naravi. Ni mi bilo treba v trgovino po cvetne listke, zapakirane v škatli.

Vse, kar potrebujem, dobim v svoji neposredni okolici.

The post Vilinski kruh appeared first on Ej, Babi.

Skozi leta hitrega življenja, ko mora biti vse pri roki, je moral biti tudi kruh vedno hitro na razpolago in hkrati smo pozabili, kaj nam kruh sploh pomeni, kakšen vonj je napolnil naš dom, ko so mati vzeli sveže pečene hlebce iz krušne peči.

To je bil vonj doma.

V časih, ko naš tempo življenja drvi v nepredstavljive obrate, je še kako pomembno, da si v tem brzečem kolesju vsakdana iztrgamo čas in spečemo domači kruh. To manjka našemu domu. Vonj po domu. Vonj po povezanosti družine, ko je mati odrezala kose kruha in jih razdelila med otroke. Vonj po časih, ko je bil vsak kos kruha cenjen enako kot zlato.

Ko si enkrat drznemo potegniti to potezo, da si iztrgamo čas za pripravo kruha, smo nagrajeni z globokim občutkom doma in miru. Vse se začne umirjati, življenje se preoblikuje iz drvečih brzic v mirno, mogočno reko, ki samozavestno teče, kamor želi.

The post Brez kruha mi živeti ni appeared first on Ej, Babi.

Veliko premikov se je zgodilo in veliko se jih še bo, mnogo ustaljenih prepričanj je padlo in mnoga še bodo . Veliko con udobja je ostalo praznih, saj je ljudi pognalo na noge in v nove izzive. Nismo imeli kaj dosti izbire.

Če želimo iti po poti naprej, moramo delati korake, pa če so še tako majhni. In mi smo si že dolgo želeli stopiti na novo pot … Vendar nismo znali izskočiti iz vsakodnevnega ritma, katerega kolesje se je vrtelo vedno hitreje.

Zato se je svet ustavil samo za nas in nam ponudil umirjen pogled na vse v naši bližini. Dobili smo dragoceno priložnost, da pogledamo, kaj je pomembno in kaj ne, kaj nam razveseljuje srce in kaj ga žalostnega stiska v kot.

Tako se je pokazala tudi priložnost, da preizkusim vse recepte, ki so že dolgo čakali na pomečkanih listkih, papirnatih servietah, pozabljenih mailih in na zadnji strani pecilnih praškov …

Veselje je bilo veliko in zadovoljstvo, da končno spravljam v življenje nekaj, kar je tako dolgo pozabljeno čakalo, je bilo žareče.

Ob vsem tem je sredi našega doma pristalo darilo, ki ga nihče ni pričakoval: družinska sreča in povezanost, ko v miru poješ skupni obrok in ob tem sproščeno klepetaš. Spet smo se spoznali in globoko povezali ob družinski mizi. Vse jedi so teknile in prijale našim trebuščkom, ker so bile skuhane v sproščenosti, dobri volji in varnem, toplem zavetju družine.

Hrana nas povezuje …

The post Novi časi, novi koraki appeared first on Ej, Babi.